Ptice
KANJA
Družina: Kragulji (Accipitridae)
Vrsta: Buteo buteo (LINNE)
Razširjenost: splošna po celi Evropi, razen na severu
Razširjenost v Sloveniji: splošna
Dolžina: 51-56 cm, razpon peruti 117 do 137cm
Ocena: ogrožena
Kanja "mišar"je najpogostejši predstavnik večjih ujed. Je zelo sprejemljive barve, od temno rjave, s svetlejšim odtenkom na perutih, do smetanasto bele barve s temnimi robovi peruti. Njena glava je zelo majhna in rep je izrazito kratek. Oglaša se "hieeee" ali tudi "vii-ek". Kanja znese v gnezdo, ki ga napravi iz vejic, 2-4 jajca, iz katerih se po 30 dneh izvalijo mladiči. Ti zapustijo gnezdo po 40-50 dneh, vendar jih starša hranita še nadaljnih mesec dni. Hrani se predvsem z najrazličnejšimi majhnimi glodalci, kot so miši (od tod tudi njeno drugo ime), voluharji, kače poleg tega pobira žuželke, zadovolji se z mrhovino in različnimi mesnimi ostanki. Kanja ni izrazit lovec in več časa preživi na preži kot v zraku, od koder natančno opazuje svojo okolico in opreza za plenom. Dobro jadra na širokih perutih, ki jih drži rahlo naprej v obliki črke V. V letu je videti vselej zelo kompaktna, zaradi drže glavo med rameni. Leti počasi s težkimi, malce togimi zamahi, drsi z vodoravno iztegnjenimi perutnicami. Plen v glavnem lovi tako, da se nanj požene s preže ali z lebdečega leta, in skoraj vedno ga ubije na tleh. Na plen čaka na višji točki, včasih na krtini ali prosto na tleh ob mišji luknji. Pozimi jo velikokrat videvamo ob cestah in poteh, kajti tu sneg hitreje skopni, zato se pogosteje pojavi kakšna miš, poleg tega lahko tu pobere tudi povoženo žival (ježa, zajca, mačko,…). Ostre zime in globok sneg povzročajo opazne izgube te koristne ujede. Dandanes je kanja velikokrat tudi žrtev zastrupljanja poljskih glodalcev.
Tudi na kanjo je stoletja padala senca preganjavice, ki je človeka gnala v iztrebljanje kragulja in skobca. Kanja se pozimi pomakne iz severne in vzhodne Evrope bolj na zahod in jug. Je naša najpogostejša ujeda, vendar pa potrebuje našo zaščito, saj je vrh vsega še zelo koristna.
Viri: - zapiski Polanc Igor
- knjiga Divjad, Mladinska knjiga v sodelovanju z klubom Diana, Ljubljana 1983
KLJUNAČ
Družina: Kljunači (Scolopacidae)
Vrsta: Scolopax rusticola
Razširjenost: večji del Evrope, ni ga na severu in v večjem delu Sredozemlja
Razširjenost v Sloveniji: predvsem preletna, posamezni pari tudi gnezdijo
Dolžina: 34-38 cm
Teža: 290-360g
Ocena: ogrožen
Kljunač je rjavo grahaste barve, na spodnjem delu telesa ima svetle in temne proge. Kljun je dolg in raven, s čutnicami na koncu. Ima izrazito dober sluh. Živi v vlažnih gozdovih, ob selitvi ga lahko vidimo tudi v večjih vrtovih in parkih. Hrani se z raznovrstnimi majhnimi živalcami. Samica znese v gnezdo, ki je na tleh (na robu gozda ali jase), od marca do junija 4 jajčeca, ki jih vali 20-24 dni. Mladiči po treh tednih zapustijo gnezdo in se osamosvojijo.
Ob selitvah, posebno v jesenskem in pomladanskem času, se tudi v Trnovskem gozdu pojavijo kljunači, kateri ob milejših zimah prezimijo v Vipavski dolini in na Krasu, sicer pa kljunač prezimuje v severni Afriki, v Sredozemlju in v zahodni ter južni Evropi. Včasih je bil prelet Trnovskega gozda komaj omembe vreden.
Viri: - zapiski Polanc Igor
- knjiga Divjad, Mladinska knjiga v sodelovanju z klubom Diana, Ljubljana 1983
KRAGULJ
Družina: Kragulji (Accipitridae)
Vrsta: Accipiter gentilis (LINNE)
Razširjenost: splošna po Evropi, razen v Islandiji in ponekod na Britanskih otokih
Razširjenost v Sloveniji: naseljuje gozdove
Dolžina: 48-61 cm, razpon peruti 100 do 120 cm
Ocena: zelo ogrožen
Pogosto gnezdi na iglavcih (smreki, jelki ali boru), gnezdo pa si naredi iz vej. Samica znese marca ali aprila do 3 jajca, in jih sama izvali v 35 do 38 dneh. Pri valjenju včasih pomaga tudi samec. Prvih deset dni samica mladičev ne zapusti in samec skrbi za prehrano cele družine. Mladiči zapustijo gnezdo po 41 do 43 dneh, ko se popolnoma osamosvojijo, se porazgubijo po okolici.
V Evropi je kragulj veliko bolj ogrožen kot skobec.
Viri: - zapiski Polanc Igor
- knjiga Divjad, Mladinska knjiga v sodelovanju z klubom Diana, Ljubljana 1983
PLANINSKI OREL
Družina: Kragulji (Accipitridae)
Vrsta: Aquila chrysaetos (LINNE)
Razširjenost: področja od severne Afrike do Skandinavije, Evropi
Razširjenost v Sloveniji: predvsem alpski in predalpski svet, vendar pa redko gnezdi
Dolžina: 76-89 cm, razpon peruti 188 do 220 cm
Ocena: zelo ogrožen
Planinski orel je ena izmed največjih ujed pri nas, katera živi v gorah predalpskega in alpskega sveta. V naši LD je večkrat gnezdil v Govcih in na južnem robu Trnovske planote v sosednjem lovišču LD Hubelj, njegov življenjski prostor so razdrapani skalni predeli, kjer gnezdi navadno na skalni polici pod previsom, redkeje pa na drevju. Največkrat ga vidimo jadrati v vzgonskem vetru. Planinski orel je pretežno rjav, po temenu in vratu svetlejši. Par zasede teritorij 10-40 km2. Njegovo prehrano sestavljajo mali sesalci, gozdne kure, zajci, priložnostno lisice, mladi gamsi in jagnjeta. Spolno postane zrel v 5-6 letu starosti. Spomladi znese samica 2 jajci, iz katerih se po približno 44 dneh izvalita mladiča, katera po treh mesecih prvič poletita. Pogosto preživi samo največji in najmočnejši mladič. Osamosvoji se po približno dveh mesecih. Planinski orel je razširjen po vsej Evropi, vendar ni pogost. Njegovo število je v preteklosti zaradi lova močno upadlo. Danes je povsod zaščiten. V Sloveniji ocenjujejo, da živi okrog 20 parov.
Viri: - zapiski Polanc Igor
- knjiga Divjad, Mladinska knjiga v sodelovanju z klubom Diana, Ljubljana 1983
VELIKA UHARICA
Družina: Sove (Strigidae)
Vrsta: Bubo bubo (LINNE)
Razširjenost: po Evropi splošna, razen v zahodnih in severnih območjih
Razširjenost v Sloveniji: lokalna in redka
Dolžina: 66-71cm
Razpon peruti: 160-166cm
Velika uharica je naša največja (zraste do 65 cm) ujeda in je zelo redka, zato težko naletimo nanjo. Njen življenjski prostor so razdrapane globeli in mirni, stari gozdovi. Njena barva je zlato rjava z vzdolžnimi črnimi lisami. Aprila ali marca znese samica do 3 bela jajca, ki jih vali 32-37 dni.
Prehranjuje se z majhnimi in srednje velikimi sesalci, nižjimi vretenčarji, plazilci in žuželkami. Bolj pogosta je lesna sova, opaziti pa je bilo tudi uralsko sovo.
Od dnevnih ujed je najpogostejša kanja (Buteo buteo), kragulj (Accipiter gentilis) je redkejši, vsekakor pa gnezdi v Trnovskem gozdu. Ob jesenski ali pomladanski selitvi pa lahko opazujemo tudi druge ujede, ki pa niso stalno prisotne.
Viri: - zapiski Polanc Igor
- knjiga Divjad, Mladinska knjiga v sodelovanju z klubom Diana, Ljubljana 1983