Rogarji
GAMS (rupicapra rupicapra)
Družina: Goveda (Bovidae)
Vrsta: Rupicapra rupicapra
Razširjenost: Alpe, Pireneji, gore severne Španije, Apenini, Karpati, Tatre, balkanska gorstva, Kavkaz
Razširjenost v Sloveniji: Julijske in Kamniške Alpe, Karavanke, deli Pohorja, tudi drugod
Dolžina: 1,1-1,3 m
Teža: 30-50 kg
Starostna doba: 15-20 let
Zarod: 1-2 mladica
Ocena: ni ogrožen
Gams spada v skupino votlorogov. V Evropi ga je največ v Alpah. Gams je vrsta odprtih skalnatih predelov nad gozdno mejo. Praviloma se gamsi poleti zadržujejo nad gozdno mejo, pozimi se zaradi pomanjkanja hrane spuščajo v nižje predele.
V lovišču LD Trnovski gozd je razširjen predvsem na robnih delih Trnovskega gozda (Govci). Poleti je umazano rumeno rjav do temno siv. Zimska dlaka pa je črno-rjava Na vsaki strani glave se mu prek oči vse do vrha gobca vleče široka temna proga ("vajeti"). Samci imajo debelejše roglje, ki so na vrhu bolj kljukasti. Roglji začno rasti v prvem letu življenja in so kožna tvorba. Starejši gamsi imajo na rogljih smolnate obloge, ki nastanejo zaradi drgnjenja ob smrekovo, macesnovo, borovo vejevje ter rušje. Kozli so samotarji, tropom samic se pridružijo le v času parjenja (prska). Koze in njihovi mladiči pa so večinoma v tropih. Prehranjuje se z zelišči, poganjki, lišaji in mahovi. Razmnoževanje pri gamsu se imenuje prsk in traja od novembra do decembra. Po prsku kozli izgubijo vsaj četrtino do tretjine telesne teže; tako jih izčrpajo boji s tekmeci in spolna aktivnost. Na oko ne dajejo vitkega, lahkotnega videza, vendar pa so pri teku v strmine, pri preskakovanju skalnih čeri in žlebov izredno gibčni. V sili se gams v zelo kratkem času povzpne več sto metrov visoko, kjer iz varne razdalje zvedavo opazuje zasledovalca.
V našem lovišču se izvaja lov na gamsa predvsem z zalazom, saj so zaradi konfiguracije terena (prepadi, hudourniški jarki, previsne strme stene) drugi načini lova izključeni.
Lov v prsku (november-december) je zaradi poledenelosti tal, snega, geološke podlage-dolomita, skoraj nemogoč. Večinoma pa lovci zaradi varnosti lovijo v družbi solovcev.
Viri: - zapiski Polanc Igor
- knjiga Divjad, Mladinska knjiga v sodelovanju z klubom Diana, Ljubljana 1983
MUFLON (ovis musimon)
Družina: Goveda (Bovidae)
Vrsta oz podvrsta: Ovis arics musimnn (PALLAS)
Razširjenost: doma na Korziki in Sardiniji, naseljen v Franciji, Nemčiji, Italiji, Madžarski
Razširjenost v Sloveniji: Zgornje Posočje, Štajerska, Gorenjska
Dolžina: 1,1-1,3 m
Teža: 25-50 kg
Življenjska doba: 15-20 let
Zarod: 1-2 mladiča
Muflonova domovina je hribovje Korzike in Sardinije. Od tu so muflone naselili po Evropi. V Sloveniji so naselili prve muflone leta 1953 v Kokri, do leta 1973 pa so jih lovci razširili tudi drugod. Za naselitev se je navdušilo kar nekaj lovskih družin in vsaka je želela, da bi se to zgodilo v njenem lovišču. ZLD Gorica je zaprosila za strokovno mnenje o naselitvi. Povabila je tudi znanega češkega lovskega strokovnjaka in pisca strokovnih del o divjadi, dr. J. Lochmana, kateri se je povabilu odzval in si ogledal več krajev nekaterih lovišč. Med njimi tudi lovišče LD Trnovski gozd. Ko se je ustavili v Krnici, je menil, da se bodo mufloni, če ne poleti, pa prav gotovo pozimi premaknili na južna pobočja planote. Številčnost muflonov v letih med 1975 in 1986 se je gibala med 50 živalmi 1975 leta in 270 živalmi leta 1986. Ocenili smo, da je bilo največ živali leta 1985, in sicer okoli 350. Med leti 1975 in 1986 je bilo v bazenu odstreljenih 318 kosov muflonov. Bazensko smo jih lovili do vključno leta 1988. Vsa operativna dela in tudi odstrel v bazenu je vsa leta vodila LD Trnovski gozd. So zbite, čvrste telesne gradnje in močnih nog (dobri tekači), samci imajo izrazito polžasto zavite mogočne roge, pravimo jim tudi polži. Samica je praviloma brez rogov, le redko ji zrastejo nekaj centimetrov dolge običajne konice. Samec je nekoliko večji in težji od samice.
Gojitvene izkušnje kažejo, da muflonu najbolj ustrezajo kamnita, prosojna in suha gozdna območja. Na mehkih in vlažnih tleh imajo nevšečnosti zaradi obrabe parkljev, zato se jim izogibajo. Kot biološka vrsta toplih podnebij si tudi v novi domovini izbira sončne lege na strmih področjih, kjer snežna odeja ne obleži dolgo.
Zanje je značilna sezonska menjava dlake. Poleti so videti cimetasto rjavi ali bledo sivi, pozimi pa temno sivi do črni. Mnogi samci imajo od tretjega leta starosti na ledjih svetlejše mesto »sedelce«.
Mufloni so izraziti rastlinojedi in v tem ter tudi na pogled podobni naši domači ovci. Ker prihajajo iz toplih sredozemskih krajev, kjer je vedno dovolj hrane, so pri nas pozimi odvisni od človekove pomoči. Že nekaj centimetrov snega jim onemogoči prehranjevanje v naravi in prežive le ob krmiščih. V zimskem času se močno zmanjša ozemlje, na katerem se gibljejo, saj se tropi zadržujejo predvsem okoli krmišč. V zimskem času veliko muflonov pogine, pretežno starejši in šibkejši primerki, ki so na ostre zimske temperature neodporni.
Mufloni se parijo sredi oktobra. Takrat se tropom muflonk, z mladiči in mlajšimi samci, pridružijo tudi spolno zreli ovni. Parjenje traja do konca decembra, vendar je paritveno obdobje odvisno od vremenskih razmer in se podaljša, kadar je jesen topla in suha. Mufloni se uspešno parijo tudi z domačo ovco. Križanci muflona in domače ovce so plodni in zmožni nadaljne reprodukcije. Muflonka poleže marca, po 21 do 22 tednih brejosti, eno do dve jagnjeti. Zaradi vremenskih razmer veliko jagenj pogine.
Zaradi upada števila muflonov v zadnjih letih LD muči vprašanje, kam so vsi ti mufloni izginili. Domnevajo, da je v večini primerov za izginotje te divjadi kriv ris.
Viri: - zapiski Polanc Igor
- knjiga Divjad, Mladinska knjiga v sodelovanju z klubom Diana, Ljubljana 1983