Psi
VOLK (canis lupus)
Družina: Psi (Canidae)
Vrsta: Cams lupus
Razširjenost: v več podvrstah po vsej severni polobli, vendar v osrednji Evropi skoraj popolnoma iztrebljen
Razširjenost v Sloveniji: gozdna področja Dolenjske, Notranjske in deloma Primorske
Dolžina trupa: 110-160 cm, rep 35-50cm
Teža: 30-50 (75) kg
Leglo: 3-8 mladičev na leto
Življenjska doba: 15-16 let
Ocena: ogrožena vrsta, potrebna zaščite
Volk je pogost samo še na Balkanu, v severni in srednji Evropi. V zahodni Evropi je iztrebljen. V Sloveniji ga je največ na območju kočevskih gozdov, včasih pa je bil stalna divjad tudi v Trnovskem gozdu.
Je bledo rumenkasto sive do rjavo rumene barve z močnim sivim odtenkom. Konice nadlanke (rese) so črne in dajejo kožuhu temnejši ton. Pozimi postane bolj siv in kosat. Zlahka ga prepoznamo po črni progi, ki poteka od nadlahti do komolca; dolga je 10-12 cm in široka 2 cm.
Vrhunec parjenja pri volkovih v Sloveniji je konec januarja in v začetku februarja. V tem času se pojavljajo tudi največji volčji tropi. Po 62-64 dneh poleže volkulja 5-8 mladičev na skritem kraju. Trop v tem času razpade na manjše skupine. Ob samici ostanejo navadno le mladiči iz prejšnjega legla.
Po lovišču se volkovi najraje premikajo po cestah, kolovozih, vlakah in gozdnih posekah. V snegu pogosto potujejo v gosjem redu, po dva ali trije skupaj.
Da volkovi prežive, mora imeti posamezna žival za lov tudi v najbolj ugodnih razmerah na voljo najmanj 25 km2 veliko ozemlje.
Volk je plenilec in njegova prehrana je sestavljena iz glavnega in dopolnilnega plena. Glavni plen predstavljajo predvsem parkljarji. Živali, ki so manjše od jazbeca, so v volčji prehrani pomembne samo tedaj, ko zmanjka večjega plena. K dopolnilnemu plenu spada še mrhovina, drobni sesalci, včasih tudi kakšna žuželka. Poleti se volk prehranjuje tudi z raznimi sadeži in travo.
V opisu Trnovskega gozda in predpisih za gospodarjenje z njim iz leta 1878 piše, da je tu precej srnjadi, ki so jo volkovi zelo prizadeli. Volkovi se občasno pojavljajo v manjših krdelih, prihajali pa bi naj iz Nanoške planote.
Viri: - zapiski Polanc Igor
- knjiga Divjad, Mladinska knjiga v sodelovanju z klubom Diana, Ljubljana 1983
LISICA (VULPES VULPES)
Družina: Psi (Canidac)
Vrsta: Vulpes vulpes LINNE
Razširjenost: skoraj vsa Evropa, razen Islandije, Balearov, Krete
Razširjenost v Sloveniji: splošna, ni je nad gozdno mejo
Dolžina trupa: 64-76 cm, rep 35-44 cm
Teža: 4-10 kg
Leglo: 3-8 mladičev na leto
Življenjska doba: 10-12 let
V lovišču je vedno prisotna, prav ta prisotnost zagotovo vpliva na nazadovanje zajčjega staleža. Ko mladi zajci toliko zrastejo, da začnejo oddajati vonj, so pred lisico nemočni. Podobno je z mladiči srnjadi. Zaradi lisic trpijo tudi gozdne kure.
Lisica je po naravi samotar, ki lovi v lastnem revirju. Je najštevilčnejši predstavnik psov pri nas. Na lov se odpravlja v mraku. Za svojim plenom opreza z vohom ter sluhom. Pri tem se, v nasprotju z volkom, le redko giblje v eni smeri, dela ovinke in obrate, pogosto prečka lastno sled. Tako je včasih v snegu težko na hitro ugotoviti, od kod je prišla in kam je šla. Vseskozi je previdna, že ob najrahlejšem sumljivem šumu ali vonju lahko pobegne. Zgodi pa se, da se potem zelo previdno vrne na kraj, od koder je pobegnila, in gleda, kaj jo je preplašilo.
Lisica je tipičen predstavnik vsejedov, saj se prehranjuje z vsem od mrhovine do svežega mesa in sadja. Večino hrane sestavljajo glodalci, je pa še zajce, ptiče, ribe, žabe, rake, polže, žuželke in njihove ličinke...
V lovišču ima več podzemnih skrivališč (lisičin), ki jih uporablja, kadar se ne počuti več varno v tistem, ki ga je pravkar uporabljala. Največkrat so to opuščene ali pa tudi še poseljene jazbine. Isto lisičino lahko uporablja tudi več rodov.
Lisice se parijo januarja in v prvi polovici februarja. V tem času njihovo samotarstvo popusti in se družijo v manjših skupinah, v katerih je ena lisica in več lisjakov. Samci se za naklonjenost samice večkrat divje spopadajo in se oglašajo z laježem ter bevskanjem. Ob parjenju so živali nekoliko manj previdne in jih zato lahko vidimo tudi podnevi.
Gnezdo postelje s fino dlako, ki si jo populi okoli seskov in jih tako razgali. Samica je breja 52-53 dni in poleže v marcu ali aprilu 3-8 slepih in gluhih mladičev. Pokriva jih kratka srebrno siva dlaka, ki pozneje preide v bolj sivkasto, konec repa pa jim krasi bela pika. Prve dni po rojstvu se lisica praktično ne gane od njih, nato pa le za kratek čas in še to ponoči. Bolj ko mladiči rastejo, večja je njihova potreba po hrani, zato mati pogosto lovi tudi podnevi, posebno če je plena manj.
Lisičini naravni sovražniki so volk, ris in planinski orel. Mladičem sta nevarna še kragulj in velika uharica. Lisica je glavni prenašalec stekline. S to smrtonosno virusno boleznijo lahko okuži tudi druge sesalce in človeka. S steklino je dandanes okužena praktično vsa Evropa.
Lisica je ena redkih divjadi, ki povečuje svoj stalež ali ga kljub industrijskemu razvoju vsaj ohranja. Že to kaže, da je zelo prilagodljiva žival, ki se znajde v spremenjenem okolju.
Lisica je razširjena v po vsej Evropi in Aziji, razen v Indiji, v severni Afriki, Severni Ameriki in po celotni Avstraliji.
Viri: - zapiski Polanc Igor
- knjiga Divjad, Mladinska knjiga v sodelovanju z klubom Diana, Ljubljana 1983