Poljske kure
POLJSKA JEREBICA (pedrix pedrix)
Družina: Fazanovci (Phasianidae)
Vrsta: Perdix perdix (LINNE)
Razširjenost: skoraj vsa Evropa, razen Islandije, sev. Skandinavije, Finske in SZ, južne Grčije, Sicilije in Sardinije, tudi Španije
Razširjenost v Sloveniji: splošna
Dolžina: 30 cm, čez peruti 45-49 cm
Teža: 340-500 g
Življenjska doba: 3-5 let
Poljska jerebica je prebivalka obdelanih kmetijskih površin, torej je njeno življenje tesno povezano s poljedelci. Izogiba se neobdelanim površinam, gozdu, gmajnam, zato je pri naši divjadi izjema.
Jerebica je po naravi izjemno skromna in nezahtevna živalska vrsta. Je rjasto rjave do rjasto sive pepelnate barve (samec je nekoliko svetlejši kot samica) in daje vtis izredno ljubke živali. Peruti ima rjasto rjave barve s temnimi in svetlimi odtenki ter svetlimi progami, kljun ima siv, noge pa ima modro-sive. Bistvena razlika med spoloma je, da je samec nekoliko svetlejši kot samica, ter da ima samec na krilih vzdolžno belo liso. Največ se giblje s hojo in hitrim tekom. Leti le na krajše razdalje 2 do 3 m od tal. Od čutil ima zelo dobro razvit vid in sluh.
Posebnost jerebic je enoženstvo (monogamnost) z izjemno trdnim družinskim življenjem. Starša živita z mladiči od rojstva do pomladi, ko se začno pariti. Paritev poteka v februarju ali marcu, ko se mladiči ločijo od družine. Ko samička izbere samčka, odletita in si izbereta svoj življenjski prostor, ki obsega nekaj hektarov obdelanega polja. Maja znese samička v preprosto gnezdo na tleh povprečno 18 jajc, ki jih vali 24 dni. Samček ostaja vedno v bližini gnezda, da odvrača pozornost od valeče samice in jo tako varuje. Kebčke vodita oba starša in jih tudi grejeta. Sprva se kebčki prehranjujejo z izključno živalsko-beljakovinsko hrano, katera pa postopoma preide v rastlinsko.
Jerebica je vsejed, in se prehranjuje tako z živalsko kot z rastlinsko hrano. Od rastlinske hrane uživa največ zelene dele rastlin, liste, stebelca in cvetne glavice, semena plevelov, trav, zelišč, detelj in žita in drobne plodove grmovnih drevesnih vrst. V zimskem času se prehranjuje z izključno zeleno hrano.
V gozdarskih poročilih pred prvo svetovno vojno se poljske jerebice redno pojavljajo. Glede na življenjske zahteve poljske jerebice lahko domnevamo, da je takrat naseljevala le večji del katastrske občine Trnovo. Tu je bilo veliko majhnih njiv in travnikov, gozda pa malo. Vse je bilo skrbno obdelano in košeno in tudi živino so vedno pasli. Kasneje je jerebica v zelo kratkem času izginila.
Presenečenja pa nam je prinesla jesen 1964 leta. Takrat je, kdo ve od kod, priletela na travnike pri Nemcih izredno močna kita jerebic. Tako kot so se pojavile, so čez dan ali dva izginile.
Viri: - zapiski Polanc Igor
- knjiga Divjad, Mladinska knjiga v sodelovanju z klubom Diana, Ljubljana 1983
KOTORNA ali SKALNI JEREB (alectoris graeca)
Družina: Fazanovci (Phasianidae)
Vrsta: Alectoris graeca (MEISNER)
Razširjenost: Alpe, Apenini, Sicilija, Balkan, Grčija, Karpati,
Razširjenost v Sloveniji: Alpe in Kras
Dolžina: 35 cm
Teža: 500-700 g
Ocena: zelo ogrožena
Življenjski prostor kotorne ali skalne jerebice je omejen na razmeroma majhno območje Alp in kraškega sveta.
Kotorna je ptica travnatih, pašnih, slabo zaraslih, suhih in kamnitih tal tu in tam tudi skalnatih pobočij in krasa. V zimskem času se v snegu spusti niže, v kraje z milejšo zimo. Hrani se s travnimi in zeliščnimi semeni, s plodovi grmovnic, z zelenimi rastlinskimi deli in z žuželkami. Razen v času parjenja živi v jatah, ki se zjutraj z bliskovitim letom spuščajo za hrano po strmih pobočjih navzdol, nato pa se skoraj ves dan pasejo navzgor. Kotorne so razmeroma glasne ptice, ki se zlasti zjutraj ob svitu in zvečer v mraku oglašajo s škripanjem.
Po velikosti je kotorna nekaj večja kot poljska jerebica. S svojo skalno modrikasto barvo je prilagojena okolju, v katerem živi. Na vratu ima belo liso, obrobljeno z močnim črnim kolobarjem, ki se čez oči nadaljuje do kljunovega korena. Po trebuhu je belo-črno grahasta, noge in kolobarji okoli oči pa so rdeči. Samec se od samice loči predvsem po bradavičastem izrastku - ostrogi nad zadnjim prstom na nogah, ima za malenkost večje telo in glavo, daljšo ostrogo in nekoliko širšo črno črto okoli oči in podbradka.
Kotorne živijo v enoženstvu (monogamiji). V pare se združijo v aprilu. Samica znese v maju 9-14 jajc v gnezdo na tleh in vali 24 dni. Mladiče vodita oba starša in živita z njimi v jati do parjenja. Mladiči sprva zauživajo le živalsko hrano, in nato postopoma preidejo na rastlinsko.
Ta lepa ptica je bila v preteklosti precej številna ob južnem robu Trnovske planote. Še nekaj let po drugi vojni si lahko srečal jato kotorn na južnih obronkih Trnovskega gozda. Zaraščanje in pogozdovanje kraških pašnikov in senožeti sta imela pogubne posledice za to ptico odprtega sveta, ki tu ni imela več pogojev za življenje in je izginila. Kljub temu, da je bilo v petdesetih letih še možno upleniti kotorno, je iz pregleda odstrela razvidno, da sta bili leta 1961 pod Trnovim uplenjeni le dve.
Viri: - zapiski Polanc Igor
- knjiga Divjad, Mladinska knjiga v sodelovanju z klubom Diana, Ljubljana 1983