Mačke
DIVJA MAČKA (felis silvestris silvestris)
Družina: Mačke (Felidae)
Vrsta: Felis silvestris SCHREBER
Razširjenost: Škotska, Pirenejski polotok, Otoki Sredozemlja, Francija, Nemčija, južna Italija, južna Poljska, Madžarska in Balkan, južne države bivše SZ
Razširjenost v Sloveniji: redka
Dolžina telesa z repom: 120 cm (rep 40 cm)
Plečna višina: 30-42 cm
Teža: 5-10 kg
Leglo: 2-4 mladici na leto
Življenjska doba: 12-15 let
Ocena: ogrožena vrsta
V Sloveniji živi divja mačka predvsem v obsežnih gozdovih Notranjske, južne Dolenjske in na območju Slovenskega primorja. Divja mačka je redka a stalna tudi v naši lovski družini. Ustrezajo ji vsi trije tipi, tako lisnati, kakor tudi iglasti in mešani gozd. Za svoje domovanje si izbira predvsem gozdove, v katerih najde tihe in samotne kraje, kjer lahko večino dneva prespi in se sonči. To je navadno kak tih skalnat kraj ali goščava. Rada se naseli v opuščeni lisičini, jazbini ali v pripravnem drevesnem duplu.
Divja mačka je včasih zelo podobna podivjani domači mački, s katero se uspešno plodi. Tudi križanci so plodni in jih je od prave divje mačke zelo težko razlikovati. Ima zavaljen trup, debelejšo glavo in nenavadno močno in gosto odlakan, valjast ter na koncu kakor prisekan rep. Dlaka je močnejša in daljša kakor pri domači mački, rep pa znatno krajši. Močne so tudi tipalne dlake.
Barva dlake je pri odraslem samcu bledo do črno siva, medtem ko je pri samici pa navadno rumenkasto siva. Na obraznem delu glave je dlaka navadno rdeče rumene barve. Vzdolž hrbta in po zgornji strani repa se vleče črna proga, od nje pa potekajo na obe strani mnoge temne, zabrisane prečne proge, ki so najočitnejše na zadnji tretjini repa, v obliki dveh do treh temnih in nekaj svetlejših kolobarjev. Zadnjih tri do pet centimetrov repa je odlakanih izrazito temno. Temno odlakane lise se vlečejo tudi nad očmi. Na sprednjih nogah ima v šapi 5, na zadnjih pa 4 prste z ostrimi krčljivimi kremplji. Oči se divji mački v mraku svetijo zaradi kovinsko svetlega sloja, ki v očesu nadomešča običajni pigment.
Na lov se divja mačka odpravi s prvim mrakom. Lovi predvsem manjše in srednje velike živali. Večino plena ulovi na tleh, le redko žrtev naskoči z drevja. Manjše živali požre kar z dlako in perjem vred. Večjim živalim skoči za vrat, jim pregrizne vratno žilo in močno zagrize v goltanec. Mrtvi živali najprej odpre trebuh in požre drobovje. Na jedilniku divje mačke so poljski zajci, polhi, voluharji, gozdne kure, divji golobi, podlasice, veverice, gozdne in poljske miši in ptičji mladici, le redko se loti tudi srnjega mladiča.
Vse divje mačke živijo izrazito samotarsko življenje na svojem območju, označujejo ga z izločki dišavnih žlez ter ga izrazito branijo pred vrstniki. Februarja ali marca pa jih nagon po ohranitvi vrste pripravi, da si poiščejo ustreznega partnerja. Breja mačka (brejost traja 63-68 dni) si poišče opuščeno jazbino, lisičino, votlo drevo ali skalno razpoko, kjer maja ali v začetku junija skoti 2 do 4 slepe mladiče. Mladiči sesajo pri materi 4 mesece, nakar se osamosvojijo. Zelo so podobni mladičem domače mačke, le da imajo močnejše glavice.
Lovska družina je divjo mačko zaščitila še preden je bil sprejet zakon, ker je menila, da je mačka kot pomemben plenilec malih glodalcev gozdu v korist in nujno potrebna.
Viri: - zapiski Polanc Igor
- knjiga Divjad, Mladinska knjiga v sodelovanju z klubom Diana, Ljubljana 1983
RIS (lynx lynx)
Družina: Mačke (Felidae)
Vrsta: Lynx lynx (l.INKK)
Razširjenost: Finska, Skandinavija, Poljska, Karpati, Rusija, Balkan,
Razširjenost v Sloveniji: Kočevska, Trnovski gozd, Notranjska
Dolžina: do 130 cm (rep 15-23 cm)
Plečna višina: 55-75 cm
Teža: 18-30 kg
Leglo: 2-4 mladiči na leto
Življenjska doba: 16-18 let
Ris je najmočnejša in najlepša evropska divja mačka, ki ima tako oblikovne kot tudi vedenjske značilnosti mačk. Ima kratko široko glavo, uhlje s čopki, visoke noge in kratek rep. Kožuh je gost z dolgo fino dlako, ter je zelo prilagodljiv okolju v katerem žival živi. Pri nas ga najdemo zlasti na območju dinarskega gozda bukve in jelke. V poletnih dneh je bolj rjavkast, pozimi pa sivkasto rdeč. V letih okoli 1880 so risa neusmiljeno pobijali in takrat tudi odstrelili zadnja dva na Slovenskem. Ris je visoko specializiran plenilec z izredno zmožnostjo prilagajanja. Je žival, ki je izrazito vezana na svoj teritorij, ta pa obsega od 10.000 do 60.000 ha površine. Velika prilagodljivost omogoča risu, da se venomer razširja v nova področja. Prilagodi se tako nižavam kot višjemu gorskemu svetu. Njegov najznačilnejši življenjski prostor pa so obširni gozdovi najrazličnejših drevesnih združb. Sicer pa je ris samotar, ki razen v času parjenja na svojem teritoriju ne trpi vrstnika.
Risa bomo težko opazili, ker je izredno plaha, in kar zadeva lov, nočna žival. Podnevi večinoma miruje skrit v goščavju ali skalovju. Kakor vse mačke se izredno rad sonči na skalni polici ali kakšnem drugem dvignjenem prostoru, od koder ima dober razgled. Svojo žrtev napade iz zasede, grmovja ali z nizkih drevesnih vej, neredko lovi tudi na tleh. Pri svojem oprezanju za žrtvijo mu, kot vsem mačkam, pomaga izrazito dober vid in sluh. Za hrano prehodi v eni noči tudi do 20 km dolgo pot, odvisno pač od količine divjadi v posameznem okolju.
V krajih, kjer vlada prenaseljenost z določeno vrsto divjadi, pa so opazili, da risi pokončajo več živali, kakor potrebujejo za hrano. Ris torej ne nastopa samo kot odbiralec, marveč tudi kot razredčevalec (naravni selektor) preveč namnoženih živalskih vrst, saj pri takšnih pokolih, po opažanjih, ne izbira samo slabših živali.
Glavno risovo prehrano sestavljajo tiste živali, ki so najštevilnejše v določenem okolišu, pri tem pa zlasti tiste, ki jih najlaže ulovi. Vendar pa v risu ne smemo videti le lovca na veliko divjad. Njegov organizem zahteva različno hrano, ki se ji tudi prilagaja. Kadar se ris zvesto drži svojega območja, je to znak, da ima »doma« dovolj hrane, v nasprotnem primeru pa mora iti za njo drugam. Večje živali ris zaleze in jim nenadoma skoči za vrat, ter jo zaduši in pregrize vratno žilo. Manjši živali pri tem navadno z močnim udarcem s prednjo nogo zlomi hrbtenico. Usmrti jo tudi z močnimi ugrizi v vrat, s kremplji pa zareže žrtvi dolge in globoke brazde v telo. Prav po teh praskah na divjadi lahko lovci zanesljivo ugotovijo risovo navzočnost v lovišču. Prehranjuje se z lisicami, kunami, zajci, vevericami, polhi, voluharicami, mišmi, gozdnimi pticami, srnjadjo, jelenjadjo, gamsi in mladiči divjih prašičev. Od domačih živali pa ima najraje drobnico.
Paritev pri risih poteka od zadnje tretjine februarja do začetka aprila. Samec in samica (večkrat isti par) se navadno vsako leto poiščeta na istem kraju. Samica skoti 2-3 mladiče po približno 72-74 dneh.
Ko so leta 1973 na Kočevskem iz obore izpustili rise, si v LD Trnovski gozd nihče ni predstavljal, da se bo v manj kot desetih letih ris pojavil v našem lovišču. Že v začetku 80-ih let smo našli prve sledove njegove prisotnosti. Nekateri so ga tudi videli. Tudi ostanki pokončanih srn so bili znak, da je ris v Trnovskem gozdu prisoten. Glede na velik prostor, primeren za risa, ki ga nudijo Trnovski in sosednji strnjeni gozdovi, je ris v našem lovišču stalno prisoten. O prisotnosti risa v lovišču pričajo številne najdene živali, ki jih je pokončal ter nekateri odtisi in srečanja z njim
Viri: - zapiski Polanc Igor
- knjiga Divjad, Mladinska knjiga v sodelovanju z klubom Diana, Ljubljana 1983