Kune
KUNA ZLATICA
Družina: Kune (Musrdidae)
Vrsta: Martes martes (LINNE)
Razširjenost: skoraj vsa Evropa, razen Islandije, sev. Skandinavije, Anglije, sev. Francije, juž. Balkana, Korzike
Razširjenost v Sloveniji: po vseh večjih gozdovih
Dolžina: 50-55 cm, rep 30 cm
Teža: 1,5 kg
Leglo: 3-5 mladičev na leto
Življenjska doba: 10-12 let
KUNA BELICA
Družina: Kune (Musrdidae)
Vrsta: Martes faina (ERXLEBEN)
Razširjenost: celotna Evropa, ni je na Britanskem otočju, v Skandinaviji ter sev. Rusiji, živi tudi v osrednji Aziji
Razširjenost v Sloveniji; zlasti Notranjska in Primorska, v gozdovih in v bližini človeških bivališč
Dolžina: 45-50 cm, rep 25 cm
Teža: 1-2 kg
Leglo: 3-5 mladičev na leto
Življenjska doba: 10-12 let
Kuna zlatica je doma predvsem v strnjenem gozdu, medtem ko se kuna belica bolje počuti v njegovem obrobju in okolici naselij. Razen redkih izjem se nihče ni načrtno ukvarjal z lovom na kune. Ta je naporen, poleg tega pa je treba dobro poznati lovišče, pa tudi kunje navade in stečine. To pa lahko opravlja le tisti, ki živi v bližini lovišča ali v lovišču.
Beličin kožuh ni tako temen kot zlatičin, je bolj sivo rjav, podlanka je belkasta in v primerjavi z zlatičino zato bolj vidna. Bela ali rumenkasto bela podvratna lisa se proti sprednjima nogama razcepi in podaljša v dva kraka.
Vendar niti barva dlake niti oblika podvratne lise nista najzanesljivejša razpoznavna znaka. Poznavalec kuni najzanesljiveje loči po zobovju v zgornji čeljusti: zadnji meljak pri zlatici je ob ustnici izbočen ali celo koničast, pri belici pa zajeden, skoraj dvodelen; nasprotno pa je tretji predmeljak pri zlatici vdolben, pri belici pa izbočen.
Kuni zlatica in belica sta si tako zelo podobni, da ju je težko ločiti. Sicer je belica na splošno nekoliko krajša od zlatice, ni pa tako vitka in je malo težja. Obe kuni, tako belica kot zlatica, sta aktivni pretežno ponoči ko lovita majhne glodalce, od miši do zajcev, obema teknejo tudi ptiči, žuželke, jagode, sadje in celo žir. Zlatici so poslastica veverice, belici, ki rada obišče samotnejše kmetije, pa domača perutnina, jajca in podgane. Kuna zlatica lovi pretežno na drevesih, medtem ko se kuna belica ukvarja z lovom pretežno na tleh.
Kuna zlatica se pari julija in avgusta, v marcu in aprilu v naslednjem letu pa skoti 3-5 slepih mladičev. Samica jih doji do tretjega meseca starosti. Mladiči so spolno zreli so z dvema letoma.
Pri kuni belici traja brejost 8-9 mesecev. V dobro zavarovanem in postlanem gnezdu skoti 3-5 slepih mladičev (spregledajo šele po 34-38 dneh), kateri sesajo pri materi 8 tednov. Gnezdo zapustijo po približno 44 dneh.
Plenilci kune belice in zlatice so predvsem lisice, planinski in ribji orli, velike uharice, kragulji in sokoli, lahko pa tudi divje mačke. Prav strah pred temi plenilci sili kuni k nočni aktivnosti. Obe kuni, se pojavljata po vseh večjih gozdovih Slovenije, vendar manj pogosto kot nekoč. Na kraškem svetu Notranjske in Primorske je bolj razširjena belica.
Viri: - zapiski Polanc Igor
- knjiga Divjad, Mladinska knjiga v sodelovanju z klubom Diana, Ljubljana 1983
JAZBEC (meles meles)
Družina: Kune (Musrelidae)
Vrsta: Meles meles (LINNE)
Razširjenost: skoraj vsa Evropa, razen Islandije, sev. Skandinavije, jugozahodne Norveške, sredozemskih otokov, deloma Škotske
Razširjenost v Sloveniji: splošno razširjen, vendar redek
Dolžina: 75-85 cm, rep 18 cm
Teža: 10-18 kg
Leglo: 2-3 mladiči na leto
Življenjska doba: 8-11 let
V preteklosti je bil jazbec v naši lovski družini bistveno številčnejši. Znanih je bilo kar nekaj jazbin, vse pa so bile med skalami. Zato so bili tisti lovci, ki so imeli pse jamarje v bojazni zanje in psov v te jazbine niso spuščali. Odstrel jazbecev je bil tako le priložnosten. Od leta 1950 do vključno 1999 je bilo v našem lovišču uplenjenih 78 jazbecev obeh spolov.
Jazbec se s svojimi kratkimi mišičastimi nogami po obliki razlikuje od drugih kunjih bratrancev. Je izrazit ponočnjak in samotar. Brlog – jazbino si izkoplje sam in v njem vlada vzorna čistoča in red. V ustrezni oddaljenosti od jazbine si uredi »stranišče«, kjer zakopava svoje iztrebke in odpadke.
Dolžina jazbečevega črevesja potrjuje, da največji del njegove prehrane sestavljajo rastline (mlečna koruza, želod, žir). Poleg rastlinske hrane pa se prehranjuje tudi s svežim mesom in mrhovino. Jazbec je torej vsejed, kakor medved, zato ga velikokrat srečamo na medvedjih mrhoviščih. Medvedu je podoben tudi po zimskem spanju. Sicer pa medved in jazbec nista prava zimska zaspanca, ker jima med spanjem telesna temperatura ne pade pod navadno. Zimsko spanje obeh dremuhov tudi ni globoko, saj ju zbudi že močnejša odjuga.
Jazbečev kožuh je trdodlakav, skoraj ščetinast. Jazbečevka skoti februarja ali marca 2 do 3 slepe mladiče, ki so bele volnate barve. Jazbečevka skrbi zanje in jih doji deset tednov, nato pa še pita z napol prebavljeno, izbljuvano hrano. Šele po štirih mesecih so dovolj krepki, da lahko odidejo z materjo na pašo.
Viri: - zapiski Polanc Igor
- knjiga Divjad, Mladinska knjiga v sodelovanju z klubom Diana, Ljubljana 1983