Gozdne kure
DIVJI PETELIN (tetrao urogallus)
Družina: Fazanovci (Phasianidae)
Vrsta: Tetrao urogallus LINNE
Razširjenost: Skandinavija, države bivše SZ, nemško sredogorje, Alpe in Pireneji, Škotska, Karpati, Balkan
Razširjenost v Sloveniji: gozdna območja nad 400 m
Dolžina: 62 - 86 cm
Teža: 3-5 kg
Ocena: zelo ogrožen
Divji petelin (pravijo mu tudi veliki petelin ali velika kura) je prebivalec velikih, mirnih gozdov, ki s severa s svojimi poslednjimi kraki segajo v naš gorski svet. Zato pri nas naseljuje le više ležeče, zaradi človekovih posegov manj prizadete gozdove nad 600 m, izjemoma v osojnih straneh nad 400 m nadmorske višine pa prav do drevesne meje. Dobimo ga v gozdovih predalpskega in alpskega območja ter v visokih legah dinarskega območja Slovenije. Vendar je povsod redek. V zadnjih letih so opazili manj kot 400 rastišč.
Divji petelin spada med gozdne kure. Njegov življenjski prostor so mešani in iglasti gozdovi do gozdne meje. Njegovo hrano predstavljajo iglice iglavcev, jagodičje, popki, listi in žuželke. Razmnožuje se v pomladanskih mesecih (april- junij). Kura znese 6-10 jajc. Gnezdo je na tleh. Nekoč je bil divji petelin pogosta in številna divjad tudi v Trnovskem gozd, o čemer pričajo tudi imena nekaterih predelov v Trnovskem gozdu, kot so Petelinovec, Kurje Brdo, Poslušanje... Da je bilo res tako, se lahko prepričamo tudi iz drugih virov, gozdarskih in lovskih poročil, pripovedi in drugega. Konec druge svetovne vojne je bil stalež divjega petelina, glede na današnje stanje, še vedno razmeroma velik. Iz pripovedovanja starejših gozdnih delavcev so bili znani kraji, kamor so v preteklosti hodili na lov na peteline. Tako se je zvedelo za nekaj rastišč, nekaj pa smo jih odkrili kasneje. Lahko rečemo, da je bilo možno pričakovati petelina na pobočju skoraj vsakega višjega hriba. Najbolj znana območja so bila okrog Mrzovca, Bukovca, Golakov, Modrasovca in Praproti. Prvega petelina je uplenil Janko Plesničar leta 1950 pod Mrzovcem. Z naraščanjem članstva pa se je povečalo tudi zanimanje za lov na divjega petelina. Kar preveč. Zato je LD Trnovski gozd leta 1965 na družinskem posvetu sklenila popolnoma zaščititi divjega petelina. Bodočnost divjega petelina v Trnovskem gozdu ni prav nič rožnata, kljub zavarovanju in izločitvi precejšnjih gozdnih površin na obeh straneh Golakov iz gospodarjenja. Vedno večji pritisk turizma in gorništva v te kraje krepko zmanjšuje možnost preživetja divjega petelina in gozdnih kur sploh.
Viri: - zapiski Polanc Igor
- knjiga Divjad, Mladinska knjiga v sodelovanju z klubom Diana, Ljubljana 1983
RUŠEVEC (lyrurus tetrix)
Družina: Fazanovci (Phasianidae)
Vrsta: Lyrurus tetrix (LINNE)
Razširjenost: Alpe in vsa Evropa severno od njih
Razširjenost v Sloveniji: visokogorje
Dolžina: do 60 cm
Teža: do 2 kg
Ocena: zelo ogrožen
Ruševec, imenovan tudi mali petelin, škarjevec, ruševka in mala divja kokoš, živi pri nas izključno v gorah, najraje na obrobju tik nad gozdno mejo, torej v sredogorju in visokogorju. V naših krajih ruševec ni bil nikoli številčen.
Kakor pri velikem petelinu so tudi pri ruševcu med samcem in samico velike razlike v teži in barvi. Petelin je črn in se prelivajoče spreminja na modro, le zgib peruti, ozek pas čez peruti in podrepna peresa so snežno beli, po trebuhu pa ima bele lise. Kljun in oči so temne barve, nad očmi pa ima petelin značilno kožno gubo (rožo) rdeče barve, ki je še posebej intenzivne barve v času parjenja - rastitve.
Rastitev se prične spomladi, v aprilu, in se glede na zimo lahko zavleče do konca maja. Rastitev (parjenje) poteka na prostoru imenovanem rastišče. V času rastitve ruševec poje na tleh, in se oglaša na dva načina: piha in gruli, hkrati pa z našopirjenim perjem, povešenimi perutmi, razprostrtim repom in naježenim vratom teka sem ter tja. Pravimo, da vozi kočijo. Tako izziva tekmece na spopad.
Ruševec po oploditvi zapusti samico. Oplojena ruševka pa znese od 6 do 12 rjavkastih in temno rjavo pikčastih jajc, iz katerih se po 25 do 28 dneh izvale rjavkasti črno in rjavo pisani kebčki. Ti kebčki se v začetku prehranjujejo s hrano živalskega izvora, saj je le ta zelo bogata z beljakovinami, kar jim omogoča hitrejšo rast. Največ mladih kebčkov pogine zaradi slabega vremena (dež, sneg, mraz...), zelo so občutljivi na vlago. Na jesen dobijo petelini, ki so medtem skoraj povsem dorasli, črno perje, nakar se osamosvojijo.
Ruševec se hrani približno tako kot veliki petelin. Po načinu življenja sta si zelo podobna, tako, da se včasih zgodi ,da ruševec oplodi kokoš velikega petelina ali pa veliki petelin ruševko. Tak križanec se imenuje spaček ali srednji petelin. V zimskem času se ruševci velikokrat združujejo v kite, ki so ločene po spolu.
Viri: - zapiski Polanc Igor
- knjiga Divjad, Mladinska knjiga v sodelovanju z klubom Diana, Ljubljana 1983
GOZDNI JEREB (tetrastes bonasia)
Družina: Fazanovci (Phasianidae)
Vrsta: Tetrastes bonasia (LINNE)
Razširjenost: nemško sredogorje in Alpe, Norveška, Švedska, Finska, države Balkana
Razširjenost v Sloveniji: sredogorski gozdovi od 300 do 1600 m
Dolžina: 36 cm
Teža: 0,40-0,45 kg
Ocena: ogrožen
Gozdni jereb (gozdna jerebica) ima še številna druga imena, pravijo še leščerka. Tudi ta gozdna kura je lepo operjena, vendar se za razliko od ruševca in divjega petelina, samec in samica ne razlikujeta med seboj. Samec je samo nekoliko razkošneje obarvan kakor samica. Samec se od samice loči predvsem po črnem podbradku, čopku na glavi in bolj poudarjenih bradavičastih rdečih obrveh, kar je značilnost vseh gozdnih kur. Za oba tako samca, kot samico je značilen črn pas na repu.
Živi na videz tiho in odmaknjeno življenje v tihih, senčnatih gozdovih in je zelo občutljiv na hrup. V času parjenja je gozdni jereb, do svojih nasprotnikov zelo bojevit, s čimer si pribori naklonjenost samičke. Gozdni jereb se oglaša z nežnim milim "ci-cicireci-cij". Ženitev poteka v septembru in oktobru. Po ženitvi ostane par skupaj, ko spomladi ob koncu aprila ali v maju samec oplodi samico in ta začne valiti. Takrat jo samec zapusti in se vrne k njej šele, ko svoj zarod izpelje. Kokoška znese v gnezdo na tleh od 7 do 10 rjavkastih jajc z živo rjavimi pikami in okroglimi lisami, katere vali od 21 do 25 dni. Rjavkastim kebčkom, ki brž sledijo materi, kmalu zraste perje. Zelo radi se hranijo z jagodičjem, posebno s plodovi jerebike, bezga in malin. Kadar teh ni, so njihova glavna hrana leskove klobasice (moški cvetovi) in popki gorskega javora pa tudi sadnega drevja. Gozdni jereb se prehranjuje tudi z žuželkami, pajki in drugim mrčesom. Takšno hrano, zaradi velike beljakovinske vrednosti, potrebujejo še zlasti kebčki v prvih tednih življenja.
Iz starih virov izvemo, da je bil gozdni jereb vedno prisoten v Trnovskem gozdu. Lov na to divjad je bil vedno zelo skromen. Tu je šlo bolj za doživetje kot za plen. Najbrž tudi zato, ker ni znal vsakdo privabiti petelinčka. Med takratnimi lovci ni bilo nikogar, ki bi se spoznal na to umetnost, tudi sam lov jim je bil neznan. Le dva ali trije člani so tu pa tam uplenili kakega jereba. Vsega skupaj je bil v vseh letih uplenjenih 32 jerebov. Gozdni jereb postaja vse redkejši, predvsem zaradi redkejših sestojev gozda.
Viri: - zapiski Polanc Igor
- knjiga Divjad, Mladinska knjiga v sodelovanju z klubom Diana, Ljubljana 1983