MEDVED (ursus arctos)

Družina: Medvedi (Ursidae)
Vrsta: Ursus arctos LINNE
Razširjenost: sev. Skandinavija, Finska, Rusija, Karpati, Balkan, Pireneji, gorati kraji severozahodne Španije
Razširjenost v Sloveniji: dolenjsko-notranjsko hribovje
Dolžina: 2 m, rep 10 cm
Teža: do 300 kg
Leglo: 2-4 mladiči
Življenjska doba: 30-35 let
Ocena: vrsta ni ogrožena

Medved je največji predstavnik zveri v Evropi. Njegovo telo je močno in čokato. Pri hoji stopa po celem podplatu, zato pravimo, da je podplatar (plantigrad). Oči so drobne, uhlji kratki in zaokroženi, rep pa prav tako kratek in skrit v kožuhu. Barva je v osnovi rjava, vendar pa dokaj spremenljiva. Sodi med izumirajoče in ogrožene živalske vrste. Medved je aktiven pretežno ponoči, višek aktivnosti je navadno zjutraj in zvečer, tekom dneva pa največkrat počiva v goščavi ali v brlogu. Njegova aktivnost je odvisna predvsem od količine hrane v okolju, v katerem se nahaja ter od prisotnosti človeka v njegovi bližini. Zimo prespi, vendar to ni pravo zimsko spanje (hibernacija), je rahlo in medved tudi pozimi pogosto zapusti brlog. Med "zimskim spanjem" se mu telesna temperatura zniža za samo 2ºC, čeprav je temperatura njegove okolice lahko vedno pod lediščem. Medved, med "zimskim spanjem", svojo telesno temperaturo vzdržuje s presnovo. Bistveno pa se mu med "zimskim spanjem" zniža srčni utrip. Medved je vsejed in ima temu ustrezno prirejeno tudi zobovje. Močni podočniki nakazujejo njegovo zversko poreklo, široki ploščati kočniki pa omogočajo mletje rastlinske hrane. Vseh zob je po zasnovi 42, vendar jih skoraj vedno nekaj manjka. Prehranjuje se z glivami, gozdnimi plodovi, podzemskimi deli rastlin in njihovimi zelenimi deli, nevretenčarji, glodalci ter mrhovino. Poleg prej naštetega pa večkrat obišče tudi kmetije, kjer si privošči kako domačo žival, zlasti drobnico (ovce, koze...).
Človeku je medved nenevaren in se, kot vse naše divje živali, pred njim umakne. Nevarni so lahko samo ranjeni medvedi in medvedke z mladiči. Največkrat se zgodi, da medvedka napade človeka, ki se nenadoma znajde sredi medvedje družine, med materjo in mladiči, ki se pasejo v gozdu. Medvedka kot dobra mati takoj napade, da bi ubranila prestrašene mladiče.
Medvedi se parijo med aprilom in junijem. V tem času se medvedka 2 do 3-krat goni. Breja je 7-9 mesecev. V zimskem času (januar-februar), v brlogu, skoti 1-4 mladiče. Medvedka koti med "zimskim spanjem", v času ko se ne hrani, zato so mladiči ob rojstvu presenetljivo majhni, in tehtajo okrog 700 g. Spolno dozorijo v starosti 2,5- 4 leta, življenjska doba pa je 30-40 let, v ujetništvu celo do 50-55 let. Pri nas odrasel medved nima naravnih sovražnikov. Medvedov življenjski prostor so listnati, iglasti in mešani gozdovi v nižinah in v gorah. V Sloveniji je najpogostejši v bukovo-jelovih gozdovih dinarskega Visokogorskega Krasa. Na izbiro življenskega prostora medveda močno vpliva človek. Pri nas najde najboljše razmere v višinah od 400 do 1200 m.
V Trnovskem gozdu je bil vedno bolj ali manj stalen. V preteklosti je moral biti na tem območju še bolj pogost. Leta 1888 so v pogonu pod Mrzovcem uplenili medveda, saj o tem medvedu piše v Lovcu 1912 tudi Josip Plesničar. Dodaja še, da je bil pred 100 leti medved v Trnovskem gozdu domačin. V Lovcu (1914), piše Jesenko, da je prišel iz Tisovca v Idrijskih gozdovih v Kozjo steno medved, vendar se je nato vrnil in odšel proti Hrušici. Za naslednje obdobje ni najti podatkov o medvedu, kar pa ne pomeni, da te zveri takrat v Trnovskem gozdu ni bilo. Po drugi svetovni vojni se je medved spet pojavil. Nekateri so se z njim srečali, mnogi pa so ga sledili predvsem v blatu po kolovozih, pa tudi v snegu. Po sledovih sodeč je šlo za različne medvede, saj so bili sledovi šap različne velikosti. Medvedje so se potikali po vsem gozdu. Leta 1963 je medved na Avški gmajni raztrgal tri junce. Tu se je tisto leto pasla jalova živina, katere lastniki so bili prebivalci Predmeje in Otlice. LD Trnovski gozd je škodo v celoti plačala, čeprav bi to morala storiti država, ki je medveda zaščitila.
Kasneje je oblast zavarovala medveda tudi izven notranjskega območja. Težave so se začele, ko so medvedje, predvsem mladi samci, pogosteje prihajali na Primorsko. Vedno več je bilo škode, ki so jo povzročali na živini, predvsem ovcah in kozah. Oblast je vsako leto dovolila odstrel določenega števila medvedov, pri tem pa postavila nekatere pogoje, na primer omejitve pri teži, določeno je bilo območje uplenitve-ob mrhovišču, z visoke preže itd. Sedaj se lov na medveda izvaja na podlagi odločbe.

Viri: - zapiski Polanc Igor