RIS (lynx lynx)

Ris je najmočnejša in najlepša evropska divja mačka, ki ima tako oblikovne kot tudi vedenjske značilnosti mačk. Ima kratko široko glavo, uhlje s čopki, visoke noge in kratek rep. Kožuh je gost z dolgo fino dlako, ter je zelo prilagodljiv okolju v katerem žival živi. Pri nas ga najdemo zlasti na območju dinarskega gozda bukve in jelke. V poletnih dneh je bolj rjavkast, pozimi pa sivkasto rdeč. V letih okoli 1880 so risa neusmiljeno pobijali in takrat tudi odstrelili zadnja dva na Slovenskem. Ris je visoko specializiran plenilec z izredno zmožnostjo prilagajanja. Je žival, ki je izrazito vezana na svoj teritorij, ta pa obsega od 10.000 do 60.000 ha površine. Velika prilagodljivost omogoča risu, da se venomer razširja v nova področja. Prilagodi se tako nižavam kot višjemu gorskemu svetu. Njegov najznačilnejši življenjski prostor pa so obširni gozdovi najrazličnejših drevesnih združb. Sicer pa je ris samotar, ki razen v času parjenja na svojem teritoriju ne trpi vrstnika.
Risa bomo težko opazili, ker je izredno plaha, in kar zadeva lov, nočna žival. Podnevi večinoma miruje skrit v goščavju ali skalovju. Kakor vse mačke se izredno rad sonči na skalni polici ali kakšnem drugem dvignjenem prostoru, od koder ima dober razgled. Svojo žrtev napade iz zasede, grmovja ali z nizkih drevesnih vej, neredko lovi tudi na tleh. Pri svojem oprezanju za žrtvijo mu, kot vsem mačkam, pomaga izrazito dober vid in sluh. Za hrano prehodi v eni noči tudi do 20 km dolgo pot, odvisno pač od količine divjadi v posameznem okolju.
V krajih, kjer vlada prenaseljenost z določeno vrsto divjadi, pa so opazili, da risi pokončajo več živali, kakor potrebujejo za hrano. Ris torej ne nastopa samo kot odbiralec, marveč tudi kot razredčevalec (naravni selektor) preveč namnoženih živalskih vrst, saj pri takšnih pokolih, po opažanjih, ne izbira samo slabših živali.
Glavno risovo prehrano sestavljajo tiste živali, ki so najštevilnejše v določenem okolišu, pri tem pa zlasti tiste, ki jih najlaže ulovi. Vendar pa v risu ne smemo videti le lovca na veliko divjad. Njegov organizem zahteva različno hrano, ki se ji tudi prilagaja. Kadar se ris zvesto drži svojega območja, je to znak, da ima »doma« dovolj hrane, v nasprotnem primeru pa mora iti za njo drugam. Večje živali ris zaleze in jim nenadoma skoči za vrat, ter jo zaduši in pregrize vratno žilo. Manjši živali pri tem navadno z močnim udarcem s prednjo nogo zlomi hrbtenico. Usmrti jo tudi z močnimi ugrizi v vrat, s kremplji pa zareže žrtvi dolge in globoke brazde v telo. Prav po teh praskah na divjadi lahko lovci zanesljivo ugotovijo risovo navzočnost v lovišču. Prehranjuje se z  lisicami, kunami, zajci, vevericami, polhi, voluharicami, mišmi, gozdnimi pticami, srnjadjo, jelenjadjo, gamsi in mladiči divjih prašičev. Od domačih živali pa ima najraje drobnico.
Paritev pri risih poteka od zadnje tretjine februarja do začetka aprila. Samec in samica (večkrat isti par) se navadno vsako leto poiščeta na istem kraju. Samica skoti 2-3 mladiče po približno 72-74 dneh.
Ko so leta 1973 na Kočevskem iz obore izpustili rise, si v LD Trnovski gozd nihče ni predstavljal, da se bo v manj kot desetih letih ris pojavil v našem lovišču. Že v začetku 80-ih let smo našli prve sledove njegove prisotnosti. Nekateri so ga tudi videli. Tudi ostanki pokončanih srn so bili znak, da je ris v Trnovskem gozdu prisoten. Glede na velik prostor, primeren za risa, ki ga nudijo Trnovski in sosednji strnjeni gozdovi, je ris v našem lovišču stalno prisoten. O prisotnosti risa v lovišču pričajo številne najdene živali, ki jih je pokončal ter nekateri odtisi in srečanja z njim

Viri: - zapiski Polanc Igor