KOTORNA ali SKALNI JEREB (alectoris graeca)

Življenjski prostor kotorne ali skalne jerebice je omejen na razmeroma majhno območje Alp in kraškega sveta.

Kotorna je ptica travnatih, pašnih, slabo zaraslih, suhih in kamnitih tal tu in tam tudi skalnatih pobočij in krasa. V zimskem času se v snegu spusti niže, v kraje z milejšo zimo. Hrani se s travnimi in zeliščnimi semeni, s plodovi grmovnic, z zelenimi rastlinskimi deli in z žuželkami. Razen v času parjenja živi v jatah, ki se zjutraj z bliskovitim letom spuščajo za hrano po strmih pobočjih navzdol, nato pa se skoraj ves dan pasejo navzgor. Kotorne so razmeroma glasne ptice, ki se zlasti zjutraj ob svitu in zvečer v mraku oglašajo s škripanjem.

Po velikosti je kotorna nekaj večja kot poljska jerebica. S svojo skalno modrikasto barvo je prilagojena okolju, v katerem živi. Na vratu ima belo liso, obrobljeno z močnim črnim kolobarjem, ki se čez oči nadaljuje do kljunovega korena. Po trebuhu je belo-črno grahasta, noge in kolobarji okoli oči pa so rdeči. Samec se od samice loči predvsem po bradavičastem izrastku - ostrogi nad zadnjim prstom na nogah, ima za malenkost večje telo in glavo, daljšo ostrogo in nekoliko širšo črno črto okoli oči in podbradka.

Kotorne živijo v enoženstvu (monogamiji). V pare se združijo v aprilu. Samica znese v maju 9-14 jajc v  gnezdo na tleh in vali 24 dni. Mladiče vodita oba starša in živita z njimi v jati do parjenja. Mladiči sprva zauživajo le živalsko hrano, in nato postopoma preidejo na rastlinsko.

Ta lepa ptica je bila v preteklosti precej številna ob južnem robu Trnovske planote. Še nekaj let po drugi vojni si lahko srečal jato kotorn na južnih obronkih Trnovskega gozda. Zaraščanje in pogozdovanje kraških pašnikov in senožeti sta imela pogubne posledice za to ptico odprtega sveta, ki tu ni imela več pogojev za življenje in je izginila. Kljub temu, da je bilo v petdesetih letih še možno upleniti kotorno, je iz pregleda odstrela razvidno, da sta bili leta 1961 pod Trnovim uplenjeni le dve.

Viri: - zapiski Polanc Igor