POLJSKA JEREBICA (pedrix pedrix)

Poljska jerebica je prebivalka obdelanih kmetijskih površin, torej je njeno življenje tesno povezano s poljedelci. Izogiba se neobdelanim površinam, gozdu, gmajnam, zato je pri naši divjadi izjema.

Jerebica je po naravi izjemno skromna in nezahtevna živalska vrsta. Je rjasto rjave do rjasto sive pepelnate barve (samec je nekoliko svetlejši kot samica) in daje vtis izredno ljubke živali. Peruti ima rjasto rjave barve s temnimi in svetlimi odtenki ter svetlimi progami, kljun ima siv, noge pa ima modro-sive. Bistvena razlika med spoloma je, da je samec nekoliko svetlejši kot samica, ter da ima samec na krilih vzdolžno belo liso. Največ se giblje s hojo in hitrim tekom. Leti le na krajše razdalje 2 do 3 m od tal. Od čutil ima zelo dobro razvit vid in sluh.

Posebnost jerebic je enoženstvo (monogamnost) z izjemno trdnim družinskim življenjem. Starša živita z mladiči od rojstva do pomladi, ko se začno pariti. Paritev poteka v februarju ali marcu, ko se mladiči  ločijo od družine. Ko samička izbere samčka, odletita in si izbereta svoj življenjski prostor, ki obsega nekaj hektarov obdelanega polja. Maja znese samička v preprosto gnezdo na tleh povprečno 18 jajc, ki jih vali 24 dni. Samček ostaja vedno v bližini gnezda, da odvrača pozornost od valeče samice in jo tako varuje. Kebčke vodita oba starša in jih tudi grejeta. Sprva se kebčki prehranjujejo z izključno živalsko-beljakovinsko hrano, katera pa postopoma preide v rastlinsko.

Jerebica je vsejed, in se prehranjuje tako z živalsko kot z rastlinsko hrano. Od rastlinske hrane uživa največ zelene dele rastlin, liste, stebelca in cvetne glavice, semena plevelov, trav, zelišč, detelj in žita in drobne plodove grmovnih drevesnih vrst. V zimskem času se prehranjuje z izključno zeleno hrano.

V gozdarskih poročilih pred prvo svetovno vojno se poljske jerebice redno pojavljajo. Glede na življenjske zahteve poljske jerebice lahko domnevamo, da je takrat naseljevala le večji del katastrske občine Trnovo. Tu je bilo veliko majhnih njiv in travnikov, gozda pa malo. Vse je bilo skrbno obdelano in košeno in tudi živino so vedno pasli. Kasneje je jerebica v zelo kratkem času izginila.

Presenečenja pa nam je prinesla jesen 1964 leta. Takrat je, kdo ve od kod, priletela na travnike pri Nemcih izredno močna kita jerebic. Tako kot so se pojavile, so čez dan ali dva izginile.

Viri: - zapiski Polanc Igor