JAZBEC (meles meles)

V preteklosti je bil jazbec v naši lovski družini bistveno številčnejši. Znanih je bilo kar nekaj jazbin, vse pa so bile med skalami. Zato so bili tisti lovci, ki so imeli pse jamarje v bojazni zanje in psov v te jazbine niso spuščali. Odstrel jazbecev je bil tako le priložnosten. Od leta 1950 do vključno 1999 je bilo v našem lovišču uplenjenih 78 jazbecev obeh spolov.
Jazbec se s svojimi kratkimi mišičastimi nogami po obliki razlikuje od drugih kunjih bratrancev. Je izrazit ponočnjak in samotar. Brlog – jazbino si izkoplje sam in v njem vlada vzorna čistoča in red. V ustrezni oddaljenosti od jazbine si uredi »stranišče«, kjer zakopava svoje iztrebke in odpadke.
Dolžina jazbečevega črevesja potrjuje, da največji del njegove prehrane sestavljajo rastline (mlečna koruza, želod, žir). Poleg rastlinske hrane pa se prehranjuje tudi s svežim mesom in mrhovino. Jazbec je torej vsejed, kakor medved, zato ga velikokrat srečamo na medvedjih mrhoviščih. Medvedu je podoben tudi po zimskem spanju. Sicer pa medved in jazbec nista prava zimska zaspanca, ker jima med spanjem telesna temperatura ne pade pod navadno. Zimsko spanje obeh dremuhov tudi ni globoko, saj ju zbudi že močnejša odjuga.
Jazbečev kožuh je trdodlakav, skoraj ščetinast. Jazbečevka skoti februarja ali marca 2 do 3 slepe mladiče, ki so bele volnate barve. Jazbečevka skrbi zanje in jih doji deset tednov, nato pa še pita z napol prebavljeno, izbljuvano hrano. Šele po štirih mesecih so dovolj krepki, da lahko odidejo z materjo na pašo.

Viri: - zapiski Polanc Igor