DIVJI PRAŠIČ (sus scrofa)

Družina: Svinje (Suidae)
Vrsta: Sus scrnfa LINNE
Razširjenost: skoraj vsa Evropa, razen Islandije, Irske, Anglije, Skandinavije, Finske, Sicilije in južne Grčije
Razširjenost v Sloveniji: skoraj vsa gozdna področja
Dolžna trupa: 1,10-1,60 m, rep 15-20 cm
Teža: 100-150 kg
Leglo: 4 - 8 mladičev na leto
Življenjska doba: 20-25 let
Ocena: ni ogrožen, številčni in prostorski porast


Evropski divji prašič se od svojega udomačenega sorodnika loči po daljši in bolj koničasti glavi, daljših nogah ter strmem in ožjem križu. Njegov klinasti trup mu omogoča življenje v raznovrstnih naravnih okoljih, tako v goščavah kot v zaraslem močvirnem svetu. Zaradi te izredne prilagodljivosti se kakor drugod po Evropi množi tudi pri nas, to pa je pomembno tako za lov kot za nadaljnje ohranjevanje vrste. Pri nas je divji prašič predvsem divjad mešanih gozdov, kjer so prehranske možnosti pomembnejše kot mir. Zlasti ugodna so okolja, kjer so tla humozna, od dreves pa zastopani bukev, hrast, domači kostanj in različne vrste divjega sadnega drevja. Divji prašič se prehranjuje z gozdnimi sadeži in semeni, iz tal si narije mnogo mrčesa, golazni in miši, vsejedo zobovje pa mu omogoča, da se prehranjuje tudi z mrhovino in ranjenimi živalmi.

Parjenje (bukanje) traja od oktobra do decembra. V tem času se tropom divjih svinj s pujski in enoletnimi prašiči-lanščaki pridružijo tudi starejši merjasci, ki sicer živijo samotarsko življenje. Med merjasci prihaja do hudih bojev za samice, v katerih odločajo predvsem čekani. Brejost traja okoli 115 dni, tako da prve svinje povržejo že v marcu.

Divji prašič je izrazito nočna žival. Ne moremo reči, da je ta divjad v našem lovišču stalna, vendar zelo pogosto prihaja iz sosednjih lovišč, zlasti iz Vipavske doline. Divji prašič vsako leto povzroči ogromno škode na travnikih, pašnikih in poljskih pridelkih, zaradi česar je pri kmetih nezaželjen.

Viri: - zapiski Polanc Igor